Konceptualno idejni aspekt likovnega pomeni radikalni prestop iz predhodnega določenega in ozkega obzorja odkrivanja »lepote«, saj pred nami primarno ni več umetniškega predmeta, ampak umetniško dejanje (potekajoči, procesni akt, performans). Hkrati je umetnost v neposrednem smislu politične akcije, artističnega revolta še vedno pojav, ki ga oscilantno producirajo različne historične situacije in izkušnje. Vsekakor pa se je, glede na velik delež angažiranih umetnosti, ki so bile aplicirane v prejšnjem stoletju, v toku zgodovinskega procesa sodobno likovno delo večinoma odmaknilo od socialno-političnega aganžmaja. Verjetno je v trenutnem času spremenjenih razmerij, ob tolerantnem sprejemanju različnih možnosti, tekoča socialno angažirana agilnost večinoma brez prave izpovedno udarne moči.
Z navezavo družbe na generativne znanosti presegamo v »stoletju orientacije«
situacijo preprostega razmerja izkušnje med pojavom in bistvom. Aktualna »miselna transcendenca«, katere podlaga je gotovo produkcijski način v okviru razmerja kapitala oziroma oblasti, uvaja drugačen sistem v katerem umetnostni segment pridobiva prenovljen status »interaktivnega družbenega bitja«. Umetnost je vedno, »in absolutum«, specifičen »reagent« družbe, je njen katalizator in hibrid, kajti umetnostni akt ni preprost revolt, ampak zavedanje, ki se v pojavnosti odraža kot edinstven akt, kot umetniško dejanje. Umetnost z intimno valoriziranim stališčem do svobode (procesa, ki predstavlja odprte možnosti) presega politično, presega demokratičnost, saj je neobremenjena z ideologijo in ustvarja predvsem odprt sistem dopustnosti na osnovi preprostega načela kategoričnega imperativa. Politično dejanje je dejanje z namenom, umetniško dejanje prestopa namenskost, praktičnost, realnost in je namensko samo po sebi. Umetnost je komunikacija vendar ostaja nefunkcionalna. Je nadpolitična, saj je v vrsti z religioznim stanje sublimnega, vendar pa v svojem položaju ni dislocirana, ampak na poseben način integrirana v kontekstu družbene biti. Je nadpolitična, ker izvira iz biti človeka, iz nadpotrebe za izstopanje individualnosti, a se hkrati zaveda skupnosti, družbenosti.
Skratka, morda je bila ravno angažirana umetniška produkcija v določenem smislu idejni vzrok za začetek konceptualnih umetnosti in čeprav se je njeno vsebinsko področje precej razširilo je na vsebinski ravni sled angažiranosti v njenem ozadju ostala. Socialna udeležba, ki izvira iz splošnega načela humanizacije pa kot rečeno biva v podstati vsakega umetniškega dela. Tudi iskanje lepote nosi obvezo pozitivnega, humanega vključevanja v družbeno dogajanje oziroma aktivnosti medčloveškega udejanjenja.
Obravanavani projekt Alenke Viceljo je v lastni socialni angažiranosti zelo jasno definiran. Splošno izobilje v katerem, kot prebivalci razvitega dela sveta živimo, producira pozitivna kakor negativna dejstva. Preseganje eksistencialnih potreb pa je, kljub temu, da ima človek na voljo celo plejado področij, ki bi ga kompleksneje in globlje zadovoljevala (med njimi gotovo umetnost), večinoma usmerjena v potrošnjo. Potrošništvo temelji na precej površinski potrebi in verjetno izkazuje dokaj nizko stopnjo človekove kultiviranosti. Naloga umetnika, ki skuša razkrivati (»odpirati oči«) je vsekakor opredeljena v smislu, ki smo ga zgoraj nakazali. »Družba izobilja«, kakor Alenka Viceljo naslavlja svoj projekt, se v praktični pojavnosti odvija v načinu ambientalne postavitve z uporabo naravnih materialnih nosilcev. Drevesa na katera umetnica v lastni kreativnosti obesi pečene hlebce kruha so v svoji simbolni opredelitvi zelo direktno atribuirana.
Umetnica govori v smislu vizualne iluzije. S preseganjem realnosti, z iluzijo da videno ni resnično »saj kruh ne raste na drevesih«, nas avtorica provocira in opozarja, da obstaja tudi druga stran. Tista, kjer na drevesih ni kruha, ni izobilja.  Vizualni aspekt projekta je indikativen, saj avtorica uporablja naravne materiale (naravo samo). Alenka Viceljo, ki jo poznamo kot kiparko katere izrazni načini je vezan na porcelan, ostaja zvesta lastni »slogovnosti« in se na podlagi odnosa v občutenju materiala ustrezno preizkuša tudi v konceptualni avtorski izvedbi. V tem smislu ima optična sfera izpovednega več poudarkov. Relacija med kruhom in naravnim drevesnim deblom nosi določeno estetsko komponento, ki jo nadgrajuje tudi kompozicijski sestav prizorišča, kjer se izbrana lokacija (središče mondenega letovišča) predstavlja kot poseben pomenski aditiv. Avtorica v proces izvedbe projekta uvede tudi aktivnost otrok, ki sodelujejo kot soustvarjalci ambientalnih artefaktov. S tem neposredno poudarja lastno agitacijo, saj jo direktno prenaša na najmlajše.
Gotovo je vsebinski profil odprtih problematik v projektu zelo širok. Razteza se od konkretnih opozoril glede neusklajenih demografskih, socialnih, ekoloških dejstev sodobnosti, pa vse do vprašanja splošne usmerjenosti človekovega razvoja in napredka. Soočeni z optično resnico, ki nam jo umetnica v svoji izpovedi zelo nazorno posreduje, se na koncu precej relevantno lahko ustavimo pri vprašanju: bomo v lastni evforiji napredka, globalnega bliskovitega razvoja sploh še ohranili kakšno drevo, na katerega bi lahko kaj obešali.

Dejan Mehmedovič